2.4.3 SUPERPREVODNIKI

KAZALO

    

 

 

2.4.3.1 Nizkotemperaturni in visokotemperaturni superprevodniki

      
 

Dvig kritičnih temperatur nad vrelišče petdesetkrat cenejšega dušika (77 K oziroma –196 °C, sl. 2.4.16) je pomenil prelomnico v razvoju superprevodnikov, saj sta obseg uporabe in intenzivnost razvoja le-teh lahko krenila strmo navzgor.

        
       
 
►  

Superprevodnikom s temperaturami pod vreliščem dušika pravimo nizkotemperaturni (NTS), nad vreliščem dušika pa visokotemperaturni (VTS) superprevodniki.

   
         
 

Zanimivo je, da znanih električnih prevodnikov, kot sta srebro in baker, ni na seznamu superprevodnikov. Med najbolj vidnimi pa so keramične spojine kovinskih oksidov, ki v normalnih razmerah, npr. pri dnevni temperaturi, sploh ne prevajajo toka. Prav keramični materiali predstavljajo danes večino VTS.

        
         
 
►

Najvišje kritične temperature superprevodnikov se danes že približujejo 200 K oziroma –73 °C. 

   
 

 

      
 

Čeprav je omenjena temperatura še vedno relativno nizka, jo že dosežemo z miniaturnimi električnimi hladilniki na 12 V, kar že omogoča delovanje nekaterih superprevodnih elektronskih elementov.